„Svoboda pomeni odgovornost. Zato se večina ljudi boji svobode.“ (George Bernard Shaw)

Verjetno obstajajo le redki, ki niso gledali filma Braveheart (1995) in ki niso dobili kurje polti, ko je William Wallace (Mel Gibson) ob koncu svojega govora škotskim možem vzkliknil: „Lahko nam vzamejo naša življenja, toda nikoli ne bodo vzeli naše svobode!“ Film, ki je posnet po resnični zgodbi o škotskem vitezu (mogoče ne čisto do pike natančno), ki je v 13. stoletju vodil upor proti nadvladi Anglije, nikogar ne more pustiti hladnega (pokažite mi nekoga, ki ni trepetal za Williamovo usodo, ali nekoga, ki ob koncu ni potočil niti ene solze). Wallace je junak, s katerim se zlahka identificiramo: ponosen in pogumen ter tako karizmatičen, da tudi druge lahko navdahne, da se borijo za „pravo stvar“. Svoboda mu je tako dragocena, da je zanjo pripravljen dati tudi lastno življenje.

V zgodovini so imeli posamezniki, skupine in narodi mnogo preizkušenj, ko je bila njihova svoboda omejena, kršena in odvzeta – za svobodo so se morali boriti v vojnah in se upirati v revolucijah. Sodobna zahodna družba pa je na čisto drugačni preizkušnji, soočiti se mora z obiljem svobode.

Kapitalizem in svoboda

Erich Fromm, nemški psihoanalitik, v delu Strah pred svobodo (oz. Pobeg pred svobodo) raziskuje, kako se je človekov odnos do svobode spreminjal skozi zgodovino. V preteklih družbeno ekonomskih sistemih so posameznikovo svobodo omejevale avtoritete kot so cerkev, razredna družbena ureditev, vladarji in tradicija. Kapitalizem je prvi sistem, kjer je svoboda končno dobila svoj prostor, saj na oblasti ni več tiranov, tradicionalne vrednote pa so potisnjene v ozadje in z njimi tudi moč religije. Tako nad posameznikom in njegovimi dejanji ne bdi več maščevalni bog ali kruti absolut, tradicija ne določa več njegove vloge v družbi in vsak lahko postane „svoje sreče kovač“. Človekova svoboda se torej širi: tako negativna -„svoboda od“, kot pozitivna – „svoboda do“. Ena glavnih predpostavk kapitalistične ekonomije je aktivni individualizem, ki od posameznika pričakuje, da bo kritičen, aktiven in odgovoren. „V primerjavi s fevdalnim sistemom srednjega veka, v katerem je imel vsakdo določeno mesto v urejenem in transparentnem družbenem sistemu, pa kapitalistična ekonomija posameznika sili, da se postavi na lastne noge. Kaj naredi, kako to naredi, ali mu bo to prineslo uspeh ali pa propad, je popolnoma njegova stvar,“ (Fear of freedom,  str. 94) piše Fromm. Krepitev individualizma (svobode od) pa s seboj prinese tudi rahljanje vezi s soljudmi, zaradi česar se kapitalistični človek počuti izoliranega in osamljenega. V anksioznosti in nemoči, ki jo začuti zaradi izgube avtoritet, lahko pobegne pred svobodo v druge oblike podrejenosti (religiozne sekte, skrajna politična gibanja,…) ali pa sprejme odgovornost za svojo svobodo in jo realizira prek lastne avtentičnosti in kreativnosti.

(Pre)obilje svobode

Od leta 1941, ko je bila izdana Frommova knjiga, se zahodna družba in njen odnos do svobode ni veliko spremenil. Vse sfere življenja so tesno povezane s svobodo: imamo svobodo mišljenja, govora in vesti, svobodo umetniškega ustvarjanja, svobodo političnega odločanja, svobodno izbiramo poklic in delovno mesto, svobodno se odločamo o tem ali bomo ustvarili družino, in ali bomo verovali v boga ali ne in kje in kako bomo živeli. Svobodno izbiramo tudi to, kako se bomo oblačili, kateri dieti bomo sledili, katere bodo naše prostočasne dejavnosti in kateri ljudje bodo postali naši prijatelji. V vlogi potrošnikov pa svojo pozitivno svobodo uveljavljamo skoraj vsak dan.

Pripadnik moderne družbe mora biti svoboden (četudi noče) in nima izbire, da ne bi imel izbire. Pozitivna svoboda – svoboda izbire je postala nekakšen imperativ in vsako življenje je nezadržno prepleteno z njo. Psiholog Barry Schwarz v TED govoru Paradoks izbire (The Paradox of Choice) analizira kontradiktornost izbire, s katero smo soočeni v kapitalističnem svetu. Ugotavlja, da nam več izbire ne prinaša večjega zadovoljstva. V govoru (na spodnji povezavi) poda primer iz lastnega življenja, ki prikazuje kako uradna dogma „več izbire – več svobode – več dobrobiti“, pripelje do napačnega sklepa. Zgodba gre takole: Barry je veliko let nosil iste kavbojke. Kupil jih je tako dolgo nazaj, da so takrat v trgovini imeli kavbojke le ene vrste (podobno kot pri nas v času socializma). Nikomur niso pristajale, bile so neudobne in prav nič lepe, toda če si jih nosil dovolj dolgo, si se v njih začel dobro počutiti. Po vseh teh letih se je odločil kupiti nov par. Prodajalec v trgovini ga je vprašal, kakšne si želi. Odgovoril mu je, da take, ki so bile včasih edina vrsta kavbojk. Seveda prodajalec ni imel pojma, kakšne kavbojke so to, zato je začel naštevati vse vrste, ki jih ima kupec na razpolago v modernih trgovinah: ravne, slim-fit ali na zvon, do gležnjev ali normalne dolžine, z visokim pasom, normalnim ali nizkim pasom, na zadrgo ali na gumbe, sprane, enobarvne ali strgane,… Po prvem šoku in zaprepadenosti nad vso izbiro, je Barryju uspelo, da je začel pomerjati kavbojke in našel take, ki so mu tako pristajale kot še nobene doslej. Toda, ko je odhajal iz trgovine, se je počutil slabše kot prej. Zaradi toliko izbire so se njegova pričakovanja o tem, kakšen bi moral biti dober par kavbojk, zvišala. Zato je dobil občutek, da so kavbojke, ki jih je izbral sicer OK, ampak niso pa tako odlične, kot bi lahko bile.

Paradoks izbire pa ni le v tem, da naša pričakovanja postanejo višja, ampak tudi v tem, da se moramo odločiti za eno stvar. Ko se npr. odločimo za en par kavbojk, to pomeni, da smo vseh ostalih 136 parov izločili iz naše izbire. In to tudi pomeni, da smo zamudili, oziroma zavrnili vse ostale možnosti. To samo po sebi ni problematično, če ne bi imeli naši možgani (čelni reženj) sposobnosti simuliranja možnih realnosti. Ta zmožnost nam omogoča, da si lahko zamislimo, kako bi bilo imeti ene od kavbojk, ki jih nismo izbrali. In ker je naš „simulator realnosti“ pogosto nagnjen k pretiravanju, so seveda tiste kavbojke, ki smo jih pustili v trgovini, tiste prave in če bi imeli tiste, bi bili resnično srečni. Tako ne čutimo zadovoljstva zaradi tega, ker imamo nove kavbojke, ampak se počutimo nelagodno, ker zaradi naše izbire zamujamo toliko boljših možnosti.

Problem izbire pa se ne konča pri potrošniški svobodi, ampak pogosto povzroča „paralizo“, stres in tesnobo pri odločitvah, ki so pomembne za našo prihodnost, uspeh in srečo. Vsi vemo, da sonce ne bo ugasnilo, ker smo namesto sira z orehi izbrali sir z zelenim poprom, ali da ne sledi vesoljni potop, če nismo dobro raziskali vseh možnosti in kupili pametni telefon, ki ima samo 289 funkcij. Toda odločanje o tem, kateri študij bomo izbrali, ali kaj hočemo postati po poklicu, ali kakšno kariero bomo ubrali, ali kakšen partner je najboljši za nas in ali želimo imeti otroke, pa ima lahko posledice apokaliptičnih razsežnosti. Navsezadnje je od resnično pomembnih življenjskih izbir posameznika odvisno čisto vse: potek njegovega življenja, njegova sreča in njegov smisel.

Svoboda in odgovornost

Svobodna izbira je, kljub temu da je svobodna, vedno na nek način pogojena. Na to kako in kaj bomo izbrali, vedno vpliva naša osebnost (ki je pogojena z geni, okoljem, v katerem smo odraščali in duhom časa, v katerem živimo), pričakovanja pomembnih drugih ljudi, javno mnenje (včasih je „in“ imeti otroke, spet drugič ne) in osebne danosti in omejitve (verjetno ne bomo izbrali, da želimo postati poklicni športnik, če najraje od vsega gledamo televizijo in jemo ocvrte čebulne obročke).

Četudi posameznikova izbira ni nikoli povsem svobodna, pa je sama izbira kot tudi rezultat izbire kljub temu njegova odgovornost. Ko smo postavljeni pred pomembno življenjsko izbiro, nam rojijo po glavi najrazličnejši dvomi in pomisleki, ki izbiranje naredijo še bolj mučno, kot je že sam po sebi: Se bom odločil/a pravilno?  Kako bo moja odločitev vplivala na moje življenje? Kaj, če bom zaradi izbire, ki sem jo naredil/a, nesrečen/a? Kaj vse bom zamudil/a, ker sem se odločil/a tako, kot sem se? Kaj si bodo drugi mislili o moji izbiri? Kaj če nisem dovolj sposoben? Kaj če mi ne uspe?

V takih situacijah si želimo, da nam sploh ne bi bilo treba izbrati ali da bi se, kot v grških tragedijah, na naš oder po vrvi spustil bog (ali vsaj polbog) in razrešil našo zagato. Bremena svobode in odgovornosti ne moremo zvaliti ne na boga, ne na usodo in ne na starše, pač pa ga moramo nositi mi sami.

Svobodna izbira in izbira svobode

Kaj naj torej storimo s svobodo, kako naj se v njej znajdemo in poiščemo smisel?

Fromm predlaga, da se tesnobe ob svobodi ne rešimo z begom, pač pa se moramo potopiti še globlje v svobodo. Svojo „svobodo od“ lahko razširimo z osvobajanjem od psiholoških vzorcev, ki nam onemogočajo avtentičnost. Svojo „svobodo do“ pa lahko uveljavimo s kreativnostjo in pristnostjo.

Lahko se tudi odločimo, da bomo sledili nekomu drugemu in šli po njegovi poti – guruju, duhovniku, svetovalcu za osebnostno rast ali „coachu“.

Za pomoč lahko izberemo tudi knjige z recepti za življenje, ki se jim na platnicah ponavadi svetijo naslovi kot so „Postani to, kar si“ ali „10 stopnic do uspeha“ ali „12 napotkov, kako doseči srečo in notranji mir“.

Lahko pa se pa se podamo na čisto svojo pot, tako kot Nietzschejev Zaratustra: „To – je zdaj moja pot: kje je tvoja? Tako sem odgovoril tistim, ki so me vprašali po pravi poti. Prava in edina pot ne obstaja.“

Kajti pot svobode je za vsakogar – spet, ponovno in za vedno – lastna izbira.