„Svoboda pomeni odgovornost. Zato se večina ljudi boji svobode.“ (George Bernard Shaw)

Verjetno obstajajo le redki, ki niso gledali filma Braveheart (1995) in ki niso dobili kurje polti, ko je William Wallace (Mel Gibson) ob koncu svojega govora škotskim možem vzkliknil: „Lahko nam vzamejo naša življenja, toda nikoli ne bodo vzeli naše svobode!“ Film, ki je posnet po resnični zgodbi o škotskem vitezu (mogoče ne čisto do pike natančno), ki je v 13. stoletju vodil upor proti nadvladi Anglije, nikogar ne more pustiti hladnega (pokažite mi nekoga, ki ni trepetal za Williamovo usodo, ali nekoga, ki ob koncu ni potočil niti ene solze). Wallace je junak, s katerim se zlahka identificiramo: ponosen in pogumen ter tako karizmatičen, da tudi druge lahko navdahne, da se borijo za „pravo stvar“. Svoboda mu je tako dragocena, da je zanjo pripravljen dati tudi lastno življenje.

V zgodovini so imeli posamezniki, skupine in narodi mnogo preizkušenj, ko je bila njihova svoboda omejena, kršena in odvzeta – za svobodo so se morali boriti v vojnah in se upirati v revolucijah. Sodobna zahodna družba pa je na čisto drugačni preizkušnji, soočiti se mora z obiljem svobode.

Kapitalizem in svoboda

Erich Fromm, nemški psihoanalitik, v delu Strah pred svobodo (oz. Pobeg pred svobodo) raziskuje, kako se je človekov odnos do svobode spreminjal skozi zgodovino. V preteklih družbeno ekonomskih sistemih so posameznikovo svobodo omejevale avtoritete kot so cerkev, razredna družbena ureditev, vladarji in tradicija. Kapitalizem je prvi sistem, kjer je svoboda končno dobila svoj prostor, saj na oblasti ni več tiranov, tradicionalne vrednote pa so potisnjene v ozadje in z njimi tudi moč religije. Tako nad posameznikom in njegovimi dejanji ne bdi več maščevalni bog ali kruti absolut, tradicija ne določa več njegove vloge v družbi in vsak lahko postane „svoje sreče kovač“. Človekova svoboda se torej širi: tako negativna -„svoboda od“, kot pozitivna – „svoboda do“. Ena glavnih predpostavk kapitalistične ekonomije je aktivni individualizem, ki od posameznika pričakuje, da bo kritičen, aktiven in odgovoren. „V primerjavi s fevdalnim sistemom srednjega veka, v katerem je imel vsakdo določeno mesto v urejenem in transparentnem družbenem sistemu, pa kapitalistična ekonomija posameznika sili, da se postavi na lastne noge. Kaj naredi, kako to naredi, ali mu bo to prineslo uspeh ali pa propad, je popolnoma njegova stvar,“ (Fear of freedom,  str. 94) piše Fromm. Krepitev individualizma (svobode od) pa s seboj prinese tudi rahljanje vezi s soljudmi, zaradi česar se kapitalistični človek počuti izoliranega in osamljenega. V anksioznosti in nemoči, ki jo začuti zaradi izgube avtoritet, lahko pobegne pred svobodo v druge oblike podrejenosti (religiozne sekte, skrajna politična gibanja,…) ali pa sprejme odgovornost za svojo svobodo in jo realizira prek lastne avtentičnosti in kreativnosti.

(Pre)obilje svobode

Od leta 1941, ko je bila izdana Frommova knjiga, se zahodna družba in njen odnos do svobode ni veliko spremenil. Vse sfere življenja so tesno povezane s svobodo: imamo svobodo mišljenja, govora in vesti, svobodo umetniškega ustvarjanja, svobodo političnega odločanja, svobodno izbiramo poklic in delovno mesto, svobodno se odločamo o tem ali bomo ustvarili družino, in ali bomo verovali v boga ali ne in kje in kako bomo živeli. Svobodno izbiramo tudi to, kako se bomo oblačili, kateri dieti bomo sledili, katere bodo naše prostočasne dejavnosti in kateri ljudje bodo postali naši prijatelji. V vlogi potrošnikov pa svojo pozitivno svobodo uveljavljamo skoraj vsak dan.

Pripadnik moderne družbe mora biti svoboden (četudi noče) in nima izbire, da ne bi imel izbire. Pozitivna svoboda – svoboda izbire je postala nekakšen imperativ in vsako življenje je nezadržno prepleteno z njo. Psiholog Barry Schwarz v TED govoru Paradoks izbire (The Paradox of Choice) analizira kontradiktornost izbire, s katero smo soočeni v kapitalističnem svetu. Ugotavlja, da nam več izbire ne prinaša večjega zadovoljstva. V govoru (na spodnji povezavi) poda primer iz lastnega življenja, ki prikazuje kako uradna dogma „več izbire – več svobode – več dobrobiti“, pripelje do napačnega sklepa. Zgodba gre takole: Barry je veliko let nosil iste kavbojke. Kupil jih je tako dolgo nazaj, da so takrat v trgovini imeli kavbojke le ene vrste (podobno kot pri nas v času socializma). Nikomur niso pristajale, bile so neudobne in prav nič lepe, toda če si jih nosil dovolj dolgo, si se v njih začel dobro počutiti. Po vseh teh letih se je odločil kupiti nov par. Prodajalec v trgovini ga je vprašal, kakšne si želi. Odgovoril mu je, da take, ki so bile včasih edina vrsta kavbojk. Seveda prodajalec ni imel pojma, kakšne kavbojke so to, zato je začel naštevati vse vrste, ki jih ima kupec na razpolago v modernih trgovinah: ravne, slim-fit ali na zvon, do gležnjev ali normalne dolžine, z visokim pasom, normalnim ali nizkim pasom, na zadrgo ali na gumbe, sprane, enobarvne ali strgane,… Po prvem šoku in zaprepadenosti nad vso izbiro, je Barryju uspelo, da je začel pomerjati kavbojke in našel take, ki so mu tako pristajale kot še nobene doslej. Toda, ko je odhajal iz trgovine, se je počutil slabše kot prej. Zaradi toliko izbire so se njegova pričakovanja o tem, kakšen bi moral biti dober par kavbojk, zvišala. Zato je dobil občutek, da so kavbojke, ki jih je izbral sicer OK, ampak niso pa tako odlične, kot bi lahko bile.

Paradoks izbire pa ni le v tem, da naša pričakovanja postanejo višja, ampak tudi v tem, da se moramo odločiti za eno stvar. Ko se npr. odločimo za en par kavbojk, to pomeni, da smo vseh ostalih 136 parov izločili iz naše izbire. In to tudi pomeni, da smo zamudili, oziroma zavrnili vse ostale možnosti. To samo po sebi ni problematično, če ne bi imeli naši možgani (čelni reženj) sposobnosti simuliranja možnih realnosti. Ta zmožnost nam omogoča, da si lahko zamislimo, kako bi bilo imeti ene od kavbojk, ki jih nismo izbrali. In ker je naš „simulator realnosti“ pogosto nagnjen k pretiravanju, so seveda tiste kavbojke, ki smo jih pustili v trgovini, tiste prave in če bi imeli tiste, bi bili resnično srečni. Tako ne čutimo zadovoljstva zaradi tega, ker imamo nove kavbojke, ampak se počutimo nelagodno, ker zaradi naše izbire zamujamo toliko boljših možnosti.

Problem izbire pa se ne konča pri potrošniški svobodi, ampak pogosto povzroča „paralizo“, stres in tesnobo pri odločitvah, ki so pomembne za našo prihodnost, uspeh in srečo. Vsi vemo, da sonce ne bo ugasnilo, ker smo namesto sira z orehi izbrali sir z zelenim poprom, ali da ne sledi vesoljni potop, če nismo dobro raziskali vseh možnosti in kupili pametni telefon, ki ima samo 289 funkcij. Toda odločanje o tem, kateri študij bomo izbrali, ali kaj hočemo postati po poklicu, ali kakšno kariero bomo ubrali, ali kakšen partner je najboljši za nas in ali želimo imeti otroke, pa ima lahko posledice apokaliptičnih razsežnosti. Navsezadnje je od resnično pomembnih življenjskih izbir posameznika odvisno čisto vse: potek njegovega življenja, njegova sreča in njegov smisel.

Svoboda in odgovornost

Svobodna izbira je, kljub temu da je svobodna, vedno na nek način pogojena. Na to kako in kaj bomo izbrali, vedno vpliva naša osebnost (ki je pogojena z geni, okoljem, v katerem smo odraščali in duhom časa, v katerem živimo), pričakovanja pomembnih drugih ljudi, javno mnenje (včasih je „in“ imeti otroke, spet drugič ne) in osebne danosti in omejitve (verjetno ne bomo izbrali, da želimo postati poklicni športnik, če najraje od vsega gledamo televizijo in jemo ocvrte čebulne obročke).

Četudi posameznikova izbira ni nikoli povsem svobodna, pa je sama izbira kot tudi rezultat izbire kljub temu njegova odgovornost. Ko smo postavljeni pred pomembno življenjsko izbiro, nam rojijo po glavi najrazličnejši dvomi in pomisleki, ki izbiranje naredijo še bolj mučno, kot je že sam po sebi: Se bom odločil/a pravilno?  Kako bo moja odločitev vplivala na moje življenje? Kaj, če bom zaradi izbire, ki sem jo naredil/a, nesrečen/a? Kaj vse bom zamudil/a, ker sem se odločil/a tako, kot sem se? Kaj si bodo drugi mislili o moji izbiri? Kaj če nisem dovolj sposoben? Kaj če mi ne uspe?

V takih situacijah si želimo, da nam sploh ne bi bilo treba izbrati ali da bi se, kot v grških tragedijah, na naš oder po vrvi spustil bog (ali vsaj polbog) in razrešil našo zagato. Bremena svobode in odgovornosti ne moremo zvaliti ne na boga, ne na usodo in ne na starše, pač pa ga moramo nositi mi sami.

Svobodna izbira in izbira svobode

Kaj naj torej storimo s svobodo, kako naj se v njej znajdemo in poiščemo smisel?

Fromm predlaga, da se tesnobe ob svobodi ne rešimo z begom, pač pa se moramo potopiti še globlje v svobodo. Svojo „svobodo od“ lahko razširimo z osvobajanjem od psiholoških vzorcev, ki nam onemogočajo avtentičnost. Svojo „svobodo do“ pa lahko uveljavimo s kreativnostjo in pristnostjo.

Lahko se tudi odločimo, da bomo sledili nekomu drugemu in šli po njegovi poti – guruju, duhovniku, svetovalcu za osebnostno rast ali „coachu“.

Za pomoč lahko izberemo tudi knjige z recepti za življenje, ki se jim na platnicah ponavadi svetijo naslovi kot so „Postani to, kar si“ ali „10 stopnic do uspeha“ ali „12 napotkov, kako doseči srečo in notranji mir“.

Lahko pa se pa se podamo na čisto svojo pot, tako kot Nietzschejev Zaratustra: „To – je zdaj moja pot: kje je tvoja? Tako sem odgovoril tistim, ki so me vprašali po pravi poti. Prava in edina pot ne obstaja.“

Kajti pot svobode je za vsakogar – spet, ponovno in za vedno – lastna izbira.

Slišanje glasov in psihoterapevtska pozicija (ali Kako je imel Sokrat prav)

Nedolgo nazaj sem se udeležila seminarja o slišanju glasov in o drugih nenavadnih človeških izkušnjah. V vzdušju sprejemanja in odprtosti smo vsi skupaj – svojci, podporniki in strokovnjaki – poslušali zgodbe SLIŠALCEV GLASOV, ki so pred nami slikale popolnoma novo in drugačno pokrajino, ki smo je vajeni iz naših življenj. Z odprtimi usti in široko razprtimi očmi sem poskušala razumeti njihove pripovedi o glasovih, ki jih vsak dan slišijo, o telepatskih mislih, izven-telesnih doživetjih, o svetu jungovskh arhetipov in o razširjenih stanjih zavesti…in vsak trenutek sem bila bližje mojemu neslavnem zaključku: v širini in raznolikosti lastne izkušnje proti tem ljudem „nimam za burek“, kot temu občutku pravi moja prijateljica Mina.

Psihoterapevti se na vsak način skušamo „preriniti“ v zdravstveni sistem ob bok psihiatrom in kliničnim psihologom, saj bi to pomenilo, da bi bila psihoterapija za kliente lahko tudi brezplačna in tako dostopna vsem, psihoterapevtom pa bi to lahko prineslo nove zaposlitvene možnosti. Toda biti izven sistema je lahko tudi prednost, saj nam ni treba sprejeti konceptov in stališč (ki so včasih tudi majčkeno ne-umna) tega sistema. Eno od stališč, ki spada v kategorijo „majčkeno ne-umno“, je tole: Strokovnjak, psihiater ali psiholog je „Tisti, ki ve“, tisti, ki je na poziciji vednosti v primerjavi s pacientom oziroma klientom. Nedvomno ima psihiater ogromno znanja o duševnih motnjah, diagnozah in zdravilih, psiholog in psihoterapevt pa imata vednost npr. o vedenjskih, čustvenih in miselnih vzorcih, travmah, nefunkcionalnih prepričanjih in vrstah navezanosti. Toda vse to znanje nam ne daje nobene pravice, da mislimo, da vemo več od klienta.  Če ima nekdo npr. diagnozo mejne osebnostne motnje ali če o njem vemo, da ima ambivalenten način navezanosti, ne vemo prav nič. Samo klient ima resnično vednost o samem sebi, o fenomenologiji lastne izkušnje, samo on čuti in ve, kako je biti doma v njem samem. Vsi strokovnjaki, četudi še tako usposobljeni in „pametni“, lahko gledamo le od zunaj in poskušamo začutiti in razumeti.

Že Lacan, francoski psihoanalitik, je o tej temi dejal: „Popolnoma jasno je, da smo izgubljeni, če začnemo z idejo, da je psihonalitik tisti, ki ve več kot kdorkoli drug.“ (seminar XV) Če hočemo torej nekomu pomagati, ko smo v  poziciji vednosti, ki je tudi pozicija (pre)moči, bomo za vedno ostali na DRUGI STRANI.

Naloga psihoterapevta ni predalčkanje, ne diagnosticiranje, ne zdravljenje z zdravili in ne analiziranje, pač pa ustvarjanje prostora, kjer se bo klient počutil dovolj varnega in sprejetega, da bo lahko povedal svojo zgodbo. Zato se ne smemo ujeti v past prepričanja, da razumemo človeka, če izvemo njegovo psihiatrično diagnozo. Vsaka oseba je drugačna, vsakdo ima svoje unikatno doživljanje sebe in sveta, zato je nujno, da je tudi vsaka psihoterapija nova kreacija, ki jo skupaj ustvarjata klient in terapevt. Slednji v ta odnos prispeva svoje znanje in izkušnje, ki so orodje pri skupnem raziskovanju; ga poglablja s prisotnostjo in sočutjem; in da obljubo, da bo VEDNO klientov ZAVEZNIK. Pri svojem delu pa mora vedno znova in znova zavzemati radikalno in skromno sokratsko stališče: VEM, DA NIČ NE VEM, četudi je prestol vednosti včasih bolj udoben.

Medved Pu dobi diagnozo: o smiselnosti in nesmiselnosti psihiatričnih diagnoz

Medved Pu, knjiga A.A. Milna, je bila v otroštvu ena mojih najljubših. Vedno mi je bilo toplo pri srcu, ko sem se preselila v fantazijski svet, kjer so v Stoletni hosti živeli dobrodušni in „medoljubni“ Pu, zaskrbljeni in nemirni Pujsek, modra Sova, Zajec, ki se mu je vedno nekam mudilo, živahni in malo divji Tiger, otožni osel Sivček ter kengurujka Kengu in njen sin Ru. Njihove dogodivščine, zabavni dialogi in sprejemanje drug drugega so me tako navdušili in navdahnili, da sem o knjigi nekoč v davnih časih (na faksu) celo napisala seminarsko nalogo.

Prisrčni Milnovi liki so pritegnili tudi skupino kanadskih zdravnikov s področja razvojne pediatrije in nevrologije, da so napisali članek z naslovom Patologija v Stoletni hosti: nevrološko-razvojna perspektiva A.A. Milna.(povezava spodaj) Tako so Puju pripisali obsesivno kompulzivno motnjo, ki se nanaša na njegovo obsedenost z medom in na ponavljajoče štetje loncev medu, motnjo pozornosti in celo Tourretov sindrom. Pujsek seveda trpi za generalizirano anksiozno motnjo, Sivček pa ima depresijo. Sova ima disleksijo, Zajec pa goji previsoko samo-pomembnost. Ru odrašča v okolju, ki slabo vpliva na njegov razvoj, saj sta mu najbližja njegova posesivna mama Kenga ter hiperaktivni in impulzivni Tiger. Veliko skrb so izrazili tudi za dečka Christopherja Robina, saj nima starševskega nadzora, ves prosti čas pa preživi z živalmi.

Članek seveda ni namenjen posmehu ljudem z diagnozami, ampak je nekakšna parodija na same avtorje, oziroma njihov znanstveni pogled na svet, ki hoče analizirati, diagnosticirati in označiti vsako bitje, pa četudi je to pravljični lik. V sestavku pa lahko opazimo tudi nekaj neprijetnega, kar se tiče diagnoz duševnih motenj. Tisto, kar je bila pred branjem članka oseba, z vsemi svojimi lastnostmi, vedenji, načinom mišljenja in delovanja, je sedaj le skupek simptomov. Pu je bil prej dobri stari  medo z velikim srcem, po analizi pa je le množica patologij na dveh nogah. Smiselnost diagnosticiranja prebivalcev Stoletne hoste je seveda nična, saj nikoli ne bodo izvedeli za vse svoje bolezni in motnje, zato bodo lahko še naprej „srečno živeli do konca svojih dni“. Toda kakšen smisel (ali nesmisel) imajo diagnoze za nas, resnične osebe?

KAKO  JE PSIHIATRIČNA DIAGNOZA LAHKO KORISTNA

Diagnoza duševne motnje je lahko vsaj toliko (če ne še veliko bolj) zastrašujoča kot diagnoza resne telesne bolezni. Toda nekaterim lahko pomaga, da so  njihove duševne bolečine, misli, čustva in vedenja, ki so prej povzročala kaos in strah, sedaj poimenovana z enim samim označevalcem. Če torej veš, kaj ti je, lahko kaj narediš glede tega. Zavedanje o tem, lahko prinese občutek kontrole nad situacijo in vsaj malo varnosti.

Če veš kaj ti je, se lahko tudi bolje informiraš o tem, kakšni so načini zdravljenja. Psihiater ponavadi predlaga medikamentozno terapijo, večina ljudi pa poišče še druge vire pomoči in podpore (psihoterapija, hipnoza, avtogeni trening, skupine za samopomoč,…). Ob tem o svoji bolezni vedo vedno več, tudi to, da je vzrok bolezni delno v genetiki, delno v okolju, da torej niso sami krivi, da doživljajo, kar doživljajo.

Diagnoza posamezniku lahko pomaga tudi pri tem, da je do sebe bolj empatičen, njegovi bližnji pa lažje razumejo spremembe v vedenju ter so zato bolj strpni in prilagodljivi. Če smo seznanjeni z diagnozami, vemo, da naš bližnji npr. ni len in nekoristen, ampak depresiven; vemo, da je njegova prekomerna zaskrbljenost, ki je lahko za okolico zelo obremenjujoča, del generalizirane anksiozne motnje; ali pa se zavedamo, da so njegova hladnost, odmaknjenost in apatija posledice shizoidne osebnostne motnje.

KAKO JE PSIHIATRIČNA DIAGNOZA LAHKO OMEJUJOČA

Kljub temu, da je oznaka psihičnega stanja lahko marsikomu v pomoč, pa je lahko tudi težko breme in omejitev. Poleg tega, da posameznik zaradi psihiatričnih zdravil lahko trpi tudi zelo neprijetne stranske učinke (meglene misli, apatija, povečan apetit, problemi s koncentracijo ali celo epilepsija), pa veliko bolj boli stigmatizacija. „Nezaželeno drugačne“ se počutijo še posebej osebe s „težjimi“ diagnozami, saj so zaradi zmanjšane sposobnosti za delo velikokrat odrinjene na rob družbe. K zmanjšanju stigmatizacije pa prav nič ne pripomore tudi trdovratna družbena neinformiranost o duševnih motnjah. Še vedno prepogosto slišim koga reči „A veš, da je ta in ta zbolel na živcih?! Baje je počel to in to in to…Strašno! Še dobro, da so ga potem odpeljali v Polje!“ Očitno je še vedno lažje  negovati predsodke in strah ter vlagati energijo v etiketiranje in zgražanje, kot pa se informirati.

Problem etiketiranja pa ne izvira le iz družbe, ampak tudi od nas samih. Diagnoza je predvsem oznaka, etiketa, ki jo lahko vzamemo za svojo in se z njo identificiramo. Ko enkrat dobimo diagnozo, npr. generalizirane anksiozne motnje, postanemo bolj pozorni na simptome, ki pripadajo tej motnji. Zavedanje podatkov, ki podpirajo neko prepričanje, se namreč izboljša, podatke, ki so v nasprotju s prepričanjem pa naši možgani zavržejo kot nepomembne. Tako večkrat opazimo zaskrbljenost, tesnobo in miselni nemir, nismo pa pozorni na trenutke sproščenosti in zadovoljstva. Tak način delovanja nas lahko pripelje do tega, da na nek način nehamo biti oseba z unikatnim prepletom lastnosti, hotenji in načrti, ki ima tudi anksiozno motnjo. Namesto tega se poenotimo, identificiramo s to motnjo, ki postane naš končni označevalec, mi pa postanemo anksiozna oseba (še bolje se to vidi pri besedah za identifikacijo z drugimi boleznimi – depresivec, shizofrenik, anoreksik, bipolarec …).

Diagnoza lahko postane naša dominantna zgodba, ostale zgodbe pa zbledijo v ozadju. Iz te pasti se je težko izviti že zaradi naših lastnih misli, ki vsako počutje, čustvo in dogodek pripnejo na našo motnjo. Spremembo zornega kota pa nam otežuje tudi psihiater, ki ves čas sprašuje le po simptomih in včasih tudi družinski člani in prijatelji, ki so v skrbi za našo dobrobit kdaj preveč osredotočeni na našo bolezen, ne na nas kot osebo.

Pri diagnozah moramo v račun seveda vzeti tudi učinek placeba, oziroma njegovega negativnega dvojčka noceba. Moč misli na naše telo in psiho je ogromna, zato nam je lahko prepričanje, da se nikoli ne bomo počutili bolje, vse prej kot v pomoč. Pri diagnozah kot so depresija, ki naj bi imela veliko možnosti za ponovitev ali npr. pri shizofreniji, ki naj bi bila neozdravljiva (kar seveda ni res, saj obstaja mnogo primerov popolne ozdravitve), ti podatki lahko diagnosticirani osebi ukradejo upanje ter pogum in tudi prek noceba negativno vplivajo na potek bolezni.

DRUGAČEN POGLED IN PREIMENOVANJE DIAGNOZ

Ko človek enkrat dobi diagnozo, nanjo ne more preprosto pozabiti, je odmisliti in živeti srečno do konca svojih dni kot Medvedek Pu. Kar pa lahko naredi, je to, da je ne vzame za svojo do zadnje črke (v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj), ampak nanjo gleda kot na eno izmed informacij o svojem trenutnem počutju. Več informacij lahko dobimo tudi tako, da se vrnemo k etimološkemu pomenu besede diagnoza, ki izhaja iz grške besede diagignoskein, ki dobesedno pomeni temeljito spoznati, izvedeti, se učiti. Kar pomeni, da na različne načine skušamo spoznati, razumeti in raziskati, kaj se v nas dogaja in kje so vzroki za to.

Vsi ljudje smo drugačni, zato se razlikuje tudi naše doživljanje sebe in sveta okrog nas. In prav tako se razlikuje naše duševno stanje, četudi ga diagnoza označi z enakim imenom. Za vsakogar, ki ima depresijo, to pomeni nekaj drugega in ima drugačno vsebino. Zato je lahko v veliko pomoč, če diagnozi damo novo ime– tako, ki bo imelo pomen specifično za nas, ki bo koristno z vidika izboljševanja stanja, ki nam bo pomagalo razumeti in detabuizirati našo diagnozo.

Eden od mojih klientov je dobil diagnozo GAD (generalizirana anksiozna motnja). Med terapevtskim raziskovanjem je hitro ugotovil, da to zanj pomeni vseprisotno in prežemajočo zaskrbljenost za lastno dobrobit, oziroma hromeč strah pred tem, da bi se mu kaj zgodilo. Ta strah se je napajal z njegovimi mislimi, ki so se ves čas zapletale v zanko, ki sva ji rekla „Kaj če,…“  V terapevtskem procesu sva nato sledila tem mislim in ugotovila, da ne izvirajo v „Tukaj in zdaj“ pač pa v okoliščinah iz otroštva. Vseprisotna zaskrbljenost in Strah zase pa sta se sčasoma (ne kar sama od sebe, ampak zaradi veliko vložene volje, energije in dela), spremenila v skupek misli, čustev in vedenj, ki ga je poimenoval Stanje visoke pripravljenosti. To stanje je veliko bolj obvladljivo,  saj lahko kadarkoli preveri ali je ustrezno (ali torej obstaja resničen razlog za visoko pripravljenost), pojavi se le v določenih situacijah (torej ni več vseprisotno), poleg tega pa si lahko z različnimi preprostimi rešitvami pomaga, da izstopi iz tega stanja.

V zgornjem primeru vidimo kako se lahko vsebina, ki jo diagnoza označuje, spremeni že pri enem samem človeku. Predstavljajte si, kako različne so  torej vsebine od osebe do osebe. Diagnostični sistem se za te razlike, ki so pri izboljšanju stanja pogosto ključne, sploh ne zmeni, ampak veselo klasificira, etiketira, predalčka in meče v isti koš. Toda v resnici ima „vsakdo svoj koš“ in zato je lastno poimenovanje našega notranjega dogajanja, ki ima smisel in pomen prav za nas same, tako pomembno.

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC80580/